Vanja Kiswarday je visokošolska predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer poučuje Specialno pedagogiko študente predšolske vzgoje, razrednega pouka, edukacijskih ved in inkluzivne pedagogike. Po izobrazbi je magistra defektologije. Diplomo (1992) in magisterij (1999) je zagovarjala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Nalogi sta bili usmerjeni v raziskovanje možnosti uporabe računalnika kot didaktičnega pripomočka pri učenju otrok z motnjami v duševnem razvoju, saj je - sprva kot študentka kasneje pa kot mlada raziskovalka - na Institutu Jožefa Stefana (IJS) sodelovala pri razvoju in izvedbi računalniških izobraževanj in tehnik učinkovitega učenja za otroke in mladostnike, v okviru stalnega strokovnega izpopolnjevanja pa tudi za učitelje in specialne pedagoge. S sodelavci na IJS je v začetku 90. let začela izvajati računalniške tabore za različne skupine OPP. Kot prostovoljka je sodelovala s Svetovalnim centrom za otroke, mladostnike in starše, z društvom Vita ter s Centrom slepih in slabovidnih. S tem centrom je v sodelovanju z mednarodno organizacijo International Computer Camp for blind and visually impaired sodelovala pri organizaciji in izvedbi mednarodnega računalniškega tabora v Sloveniji. Nadaljnje dragocene izkuš{nje je pridobivala med 10-letne zaposlitvijo v bolnišničnih šolskih oddelkih OŠ Ledina, na delovnem mestu specialnega pedagoga na Oddelku za otroško psihiatrijo, 1 leto tudi na Hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani. Sodeluje v mednarodnem združenju bolnišničnih učiteljev Evrope (HOPE). Je članica Komisije za usmerjanje OPP (predvsem s kronično ali dolgotrajno boleznijo).  Delo z otroki in mladostniki, ki so se zaradi različnih travmatskih in stresnih izkušenj ali bolezni znašli v izjemno težkih življenjskih okoliščinah, ter sodelovanje z njihovimi starši (skrbniki) in z učitelji in strokovnimi delavci matičnih šol, jo je spodbujalo k nenehnemu izobraževanju in iskanju učinkovitih modelov pomoči tem otrokom in mladostnikom. V tuji strokovni literaturi je odkrila koncept rezilientnosti, ki je teoretično utemeljil, strnil in dopolnil njene izkušnje iz prakse. V svojem doktorskem študiju želi koncept spodbujanja rezilientnosti prilagoditi značilnostim in potrebam slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema, da bi zagotavljal čim bolj varno, vključujoče in spodbudno učno okolje otrokom in mladostnikom iz ranljivih skupin.