Učenka je v 3. razredu, ima velike težave pri branju in pisanju, kaže veliko znakov disleksije. Prosila sem učiteljico DSP-ja, da bi želela, da se učenko testira za disleksijo, pa je rekla, da se testi za disleksijo opravljajo šele v 4. razredu ... Ali je temu res tako?

Že v predšolskem obdobju obstajajo nekateri pokazatelji, na osnovi katerih se da sklepati na povečano tveganje, da bo imel otrok težave z opismenjevanjem in ustreznim razvojem branja in pisanja.

Med te spadajo: pojav disleksije v družini, jezikovne motnje, še posebej težave v fonološkem razvoju in težave z nominacijo oziroma priklicem besed, slabše razvita grafomotorika in pozen razvoj lateralizacije, težave z vidnim razlikovanjem in zapomnitvijo nekaterih zaporedij, npr. štetje, deklamacije, težave z zapomnitvijo imen barv ipd.

Vsak izmed teh dejavnikov posamič ne pomeni večjega tveganja, kombinacija več dejavnikov pa je lahko znak, da moramo biti pozorni v procesu opismenjevanja. Več teh znakov ni popolno zagotovilo, da bo imel otrok disleksijo, pač pa pomenijo večje tveganje.

Disleksija se lahko diagnosticira takoj, ko se otrok opismeni, ko spozna vse črke, usvaja vezavo, bere kratke sestavke in piše po nareku. Če gre pri otroku za sum na zmerno ali težjo obliko disleksije, je diagnosticiranje treba opraviti najkasneje v tretjem ali četrtem razredu. Zgodnja diagnostika pomeni zgodnjo pomoč, zgodnja pomoč pa pomaga razviti šibke veščine, ki so podlaga disleksije, zmanjšati ali odpraviti primanjkljaje ter preprečiti pojav neželenih kompenzacijskih strategij, npr. ugibanje besed, ki sicer privede do hitrejšega branja, zmanjšuje pa bralno razumevanje.