Maja je 11-letna deklica, ki obiskuje osnovno šolo. Starši so sprožili postopek usmerjanja, saj obstaja sum, da ima deklica disleksijo, mama navaja, da jo ima verjetno tudi sama. Ta pri učenki še ni diagnosticirana, Verjetno gre pri učenki še za druge težave, kot so anksioznost, morda selektivni mutizem. Je izrazito tiha in mirna učenka, ki se nerada izpostavlja. Vedno je sama. Če je nagovorjena, največkrat ne odgovori oziroma odgovori neslišno. To pomeni, da je ne slišimo niti v prazni učilnici ob zaprtih oknih. Mama navaja, da deklica doma govori normalno, sicer res nekoliko tišje, vendar se lahko pogovarjata iz sobe v sobo in da se tudi kdaj zadere, kar se zdi komaj verjetno.

Maja se po pripovedovanju mame veliko uči. Je tudi zelo skrbna in organizirana. Ima urejene zvezke. Težave ima pri slovenskem in angleškem jeziku, pri matematiki pa takrat, kadar so naloge besedilne. Poštevanka ni avtomatizirana.

Če se navežem na njene težave z branjem: Njeno branje je počasno, približno 70 besed na minuto, pravilnost prebranega pa je 87-odstotna. Ritem branja je neenakomeren. Med branjem (in včasih tudi med govorom) dela grimase in napenja oči. Pri branju včasih zamenjuje črke b in d ter a in e, ugiba konec besede, kakšno besedo izpusti. Občasno besedo zamenja z drugo, ki ima podoben pomen (lonec medu – kozarec medu). Ima težave s pravopisom, piše počasi, a čitljivo. Nima težav s fino motoriko. Včasih napačno zapiše besede s podobnimi glasovi, izpušča strešice na šumnikih. Večkrat zamenja vrstni red števk (57 namesto 75).

Zanimivost: Ko sem opozorila na Majine bralno-zapisovalne težave (na šoli sem nova učiteljica!), tega ni opazil noben učitelj, ki jo je učil. Maja je namreč izjemno neizstopajoča, ima urejene zvezke, dela domače naloge, obiskuje dopolnilni pouk in nima slabih ocen …

Za konec: Majo je treba subtilno pohvaliti za opažen napredek. Vprašanje je, če je to smiselno pred celim razredom. Poskušati bi jo bilo treba vključiti v katero od dejavnosti, v kateri bi našla zadovoljstvo in bi bila uspešna.