Nov Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter motnjami v vzgoji in izobraževanju (UL RS št. 200/20) je začel veljati 13. 1. 2021.
Glavni cilj zakona je vzpostaviti enotno sistemsko rešitev celostne obravnave otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgojnih zavodih, ki so vpeti v delo različnih resorjev, in omogočiti oblikovanje strokovnih centrov, ki bodo lahko ponujali tudi preventivne dejavnosti otrokom v vrtcih in šolah; to bo prispevalo k čimprejšnji pomoči in s tem morebiti kasnejšim namestitvam.
Katere so najpomembnejše rešitve, ki jih prinaša zakon?
1.Vzpostavlja se mreža strokovnih centrov, ki sami ali v sodelovanju z drugimi vzgojnimi zavodi zagotavljajo celostno pomoč otrokom in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v posameznih regijah. Novih centrov ni, ohranja se obstoječa mreža.
2. Zakon določa tri osnovne načine pomoči, in sicer preventivne dejavnosti, delo z nameščenimi otroki in mladostniki ter pomoč po odpustu iz strokovnih centrov.
3. V okviru preventivne dejavnosti je v zakonu zastavljen kontinuum pomoči, brez dolgotrajnih postopkov, ki vključuje tudi pomoč mobilnega tima. Stopenjski model pomoči zajema:
4. V okviru dela z nameščenimi otroki in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami so lahko vključeni v redne šole, lahko pa so nameščeni v oskrbo v strokovni center.
5. Otroci in mladostniki so v skladu z Družinskim zakonikom nameščeni s sklepom sodišča o izreku vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod ali s sodno odločbo po zakonu, ki ureja družinska razmerja. V strokovnem centru so različne vrste skupin za vzgojo, od tistih, v katerih delo poteka bolj strukturirano, kot je na primer vzgojna skupina, do bolj odprtih, kot je stanovanjska skupina. O prehodih med skupinami, ki so fleksibilni, odloča strokovna skupina glede na potrebe in koristi posameznega otroka in mladostnika. Vsak otrok in mladostnik iz skupine prehaja v skladu z njegovimi potrebami, npr. od bolj zaprtih skupin v bolj odprte ali obratno. O tem se dogovori strokovna skupina, ki pripravlja individualiziran program za vsakega posameznega otroka in mladostnika, ki ni fiksen dokument, ampak se prilagaja in spreminja glede na otrokove in mladostnikove potrebe, zmogljivosti in napredek.
6. MIZŠ skupaj s sodelujočimi strokovnjaki je v zakonu želel opredeliti tudi pristojnosti vzgojiteljev, ki se pogosto znajdejo v t.i. kriznih situacijah. Da bi vzgojitelj lahko ravnal strokovno ustrezno in primerno ter ob tem zaščitil otroka oziroma mladostnika na eni strani in sebe na drugi, je predvidena priprava standardov vedenja ob kriznih dogodkih. Standardi vedenja ob kriznih dogodkih bodo del vzgojnega programa.
7. V okviru poodpustnega spremljanja je posebna pozornost z zakonom namenjena tudi mladostnikom po izteku ukrepa – pri čemer gre za skrb za otroke in mladostnike po izteku ukrepa sodišča. Strokovni center, preden se otrok in mladostnik vrne v domače okolje, pripravi poročilo o poteku vzgoje, doseženih rezultatih in napotke za nadaljnjo pomoč strokovnih služb. Za mladostnika pa najpozneje v zadnjem mesecu, preden ta preneha bivati v strokovnem centru, strokovna skupina skupaj z njim in njegovimi starši pripravi načrt za vključitev v samostojno življenje in delo, kar vključuje načrt za dokončanje izobraževanja, iskanja zaposlitve, stanovanja, vključevanje v oblike podpor v domačem okolju. Zakon prav tako predvideva rešitve v primeru, če se mladostnik v domače okolje ne želi ali ne more vrniti.
S tem tremi stebri bo zagotovljena pomoč vsem otrokom in mladostnikom v Sloveniji, ki tovrstno pomoč potrebujejo. Zakon pa opredeljuje sodelovanje vseh, ki se ukvarjajo s posameznim otrokom in mladostnikom, torej staršev, CSD, pristojnih sodišč, zdravstvenih služb.