Zakon navaja, da se gluhim in naglušnim, ki se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku, prizna pravica do tolmača za slovenski znakovni jezik v vseh programih, ki so navedeni v Zakonu, pri čemer ni nikjer natančneje določeno, kako naj bi ta pravica izvajala v praksi. Podzakonski akt (8. člen Pravilnika) to pravico, ki jo določa Zakon, omejuje, in sicer tako, da naj bi jo imeli Gluhi in naglušni otroci le v okviru dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj, in sicer v izobraževalnem programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo na osnovnošolski in srednješolski ravni. Za predšolske gluhe in naglušne otroke pa Pravilnik tega ne predvideva. Pravica do tolmača za slovenski znakovni jezik je opredeljena v Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika (v nadaljevanju ZUSZJ), ki določa pravico gluhih oseb uporabljati slovenski znakovni jezik in hkrati pravico do informiranja v njim prilagojenih tehnikah. Poleg tega določa tudi obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakopravnem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje ter vse oblike družbenega življenja ob enakih pravicah in pogojih ter z enakimi možnostmi, kot jih imajo osebe brez okvare sluha. O tej pravici na podlagi vloge odloča pristojni center za socialno delo. Nedvomno je to pravica, ki bi gluhim in naglušnim osebam omogočila enakopravno sledenje pouku, če bi lahko učenec imel ves čas ob sebi tolmača za slovenski znakovni jezik. Pravica do tolmača za gluhe in naglušne otroke v času vzgojno-izobraževalnega dela bo tako predlagana v strokovnem mnenju, natančnejšo dinamiko izvajanja tolmačenja pa bo opredelila strokovna skupina glede na otrokove potrebe v individualiziranem programu.