Otrok ali mladostnik s čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi težavami je lahko vsak otrok, ki se kadarkoli med odraščanjem znajde pred oviro, s katero se sam ne zmore spopasti brez škodljivih posledic za svoj nadaljnji psihosocialni razvoj. Zato potrebuje dodatno pozornost pomembnih odraslih oseb. Že uvodoma poudarimo, da pri tem nobene koristi ne prinaša ugotovitev, ali otrok ima ali nima vedenjskih motenj. Raziskava1 na vzorcu osnovnošolskih otrok v Sloveniji, pri katerih se kaže največ tovrstnih težav, je pokazala, da se težave usmerjenih otrok skoraj ne razlikujejo od tistih otrok z največ težavami, ki niso usmerjeni. Ključno vprašanje torej ni, ali ima posamezen otrok vedenjske Motnje in kakšne vrste so te Motnje.
Baker opozarja, da je bolj kot kategoriziranje pomembno razumevanje posameznega primera, saj obstaja zelo mešana vreča socialnih-vedenjskih-čustvenih motenj z mnogovrstnimi vzroki. Razumljiva opredelitev posameznega primera je bolj pomembna kot določanje diagnostične oznake2.
Če bi kljub temu želeli čustvene, vedenjske in socialne težave otrok opredeliti s skupnimi značilnostmi ali otrokom s temi težavami celo pripisati nekatere skupne osebnostne poteze, smo lahko hitro soudeleženi v proces stigmatizacije, ki dodatno prispeva k izločanju posameznega otroka. Za grajenje odnosa z otrokom je bolj pomemben in koristen naš interes za otrokov svet. Namesto ocen in opredelitev si začnimo postavljati vprašanja, vezana na razumevanje otrokovih vedenj, načina čustvovanja in vstopanja v odnose.
Ena temeljnih napak pri soočanju z otrokovimi težavami je, da prav te postanejo središče, okoli katere se začnejo vrteti vsi udeleženi v sistemu: učitelji, sošolci in starši. Zato je pomembno proces pomoči otroku voditi skozi faze (1) razumevanja težav, (2) vstopanja v odnos z otrokom, ki ne bo temeljil le na korekciji težave, ter šele nato (3) načrtovanje in izvajanje konkretnih, v težavo usmerjenih intervencij. Bolj kot vloga in naloga, ki jo administrativno določata zakon in individualiziran program, je pri nudenju pomoči otrokom s temi težavami pomemben odnos. Temeljni motiv naj bo skrb, ki jo čutimo do otroka, in njegovo zaupanje v nas kot osebo, na katero se lahko zanese.