Vsak strokovni delavec, ki se je že srečal s hiperaktivnim otrokom v procesu vzgoje in izobraževanja, bi takšnega otroka na kratko lahko opisal kot otroka, ki je neprestano v gibanju, ki se na dražljaje iz okolja odziva zelo impulzivno in težko sprejema pravila, dogovorjena v neki socialni sredini.
Obravnava hiperaktivnega otroka z njemu primarnim načinom izražanja samega sebe, to je z gibanjem, je prvi korak k umirjanju in samokontroli vedenja. Velikokrat odrasli preveč moraliziramo, kritiziramo in otroku prepovedujemo, zapovedujemo in mu pri tem krepimo občutke krivde. Otroku povemo, česa ne sme, ne pokažemo in ne povemo pa, kaj želimo oz. kako pričakujemo, da se bo v neki situaciji vedel.
Otroka moramo razbremeniti občutka krivde in mu omogočiti izražanje potreb. V praksi se je kot zelo uspešna izkazala metoda istovetenja in posnemanja pozitivnih vedenjskih vzorcev. Pri tem potrebujejo našo naklonjenost. Hiperaktivni otroci hrepenijo po razumevanju in sprejetju, saj niso sami krivi za svoje vedenje. Zato pri delu izhajamo iz otrokovih potreb in dopustimo, da se razbremeni in olajša s tistimi gibalnimi dejavnostmi, ki sicer niso zaželene, vendar mu vzbujajo veselje in zadovoljstvo (tekanje, skakanje, valjanje, zaletavanje, prerivanje, zibanje, dričanje, vožnje, guganje ...).
Z raznimi gibalnimi dejavnostmi želimo otroka usposobiti za umirjeno ravnanje. To se seveda ne zgodi čez noč, a čez leto ali dve se otrok opazno umiri in postane ustvarjalen, kar vodi k večjemu samozaupanju in uspehu.
Razne proste gibalne dejavnosti, na primer tekanje, prepletamo z zaposlitvami, ki vodijo k hoteni in umirjeni sprostitvi. Za večjo motivacijo otrok vključujemo tudi pripomočke (vozičke, tobogane, vrvi, vesno orodje, žoge, odrivnike, balone ...).
Z raznimi vajami zaviranja, orientacije, usmerjanja in prilagajanja prostoru, kot so guganje, plezanje, skakanje, vožnja z vozičkom, bomo pri otroku razvijali samodisciplino. Otroci tako pridobivajo izkušnje z občutenjem ravnotežja, dotiki in kinestetiko. Z vajami, kjer izključujemo vizualni nadzor, pa razvijamo sposobnost koncentracije.
Gibalno obravnavo, ki je sproščen socializacijski proces, moramo začeti čim hitreje. Obvladovanje impulzivnosti zahteva pri nekaterih otrocih večletno delo, ki pa na koncu le pripomore k zavestnemu umirjanju in reševanju težav z gibanjem. Spreminjanje vedenja vodi k urejanju samopodobe in ugodnejšemu strukturiranju osebnosti (Kremžar 1990, Passolt 2002).
Hiperaktivni otroci v primerjavi s svojimi vrstniki niso usvojili primernih gibalnih izkušenj. Volker Sheid (1989) je ugotovil, da morata biti za spodbujanje grobih motoričnih učnih procesov izpolnjena dva pogoja – dovolj igralnega prostora in pogosta menjava gibalnih okolij. Otrokom moramo omogočiti svobodno ravnanje s predmeti, brez vmešavanja odraslih. Hiperaktivni otroci niso usmerjeni proti cilju, niso spretni in ne vzdržljivi. Pri njih so procesi vzburjenja močnejši kot procesi zaviranja.
V nasprotju s staro hipotezo o čezmerni aktivnosti centralnega živčnega sistema danes bolj verjamemo, da so za hiperaktivne otroke značilne nezrelost in zmanjšana funkcija možganov ter zmanjšana presnova v frontalni regiji, ki nadzoruje motorično vzburjenje in vpliva na čustveno uravnavanje in pozornost. Za hipotezo o zmanjšani aktivnosti govori tudi dejstvo, da sredstvo za spodbujanje, kot je ritalin, hiperaktivne otroke pomirja. To nam pojasni tudi priljubljenost primitivnih motoričnih dejavnosti pri hiperaktivnih otrocih (guganje, zibanje, vožnja z vrtiljakom, drsenje ipd.). Ker otrokov vestibularni sistem deluje prešibko, potrebuje veliko primitivnih vestibularnih in tipalnih dražljajev, da bi ta sistem sčasoma postal občutljivejši (Passolt 2002).
Kiphard (v Passolt 2002) je razvil šest faz programa psihomotorične terapije. Ta terapija je v bistvu gibalni in vedenjski trening, ki omogoči, da čezmerno aktivni otroci bolj nadzirajo in obvladujejo svoje vedenje in se hiperaktivno vedenje zmanjša.
Prva faza vsebuje vestibularno-motorične aktivnosti, pri katerih so poudarjene najosnovnejše motorične funkcije, ki stimulirajo vestibularni sistem otroka. To fazo lahko opišemo kot senzorično integracijo, kjer se usklajuje senzomotorično-nevrološka organizacija v centralnem živčnem sistemu. Priporočeni pripomočki so deske za vrtenje in obračanje, vrtavke, kenguru žoge, rolke, drsalke, trampolin, drsenje po toboganu, viseče naprave za guganje, nihanje, vrtenje.
Pomembno v tej fazi je, da otroci sami izbirajo smer gibanja (naravnost, v krogu, navpično, vodoravno), da občutijo svobodo pri dejavnosti, zato ne smejo občutiti neugodja ali strahu.
Primeri:
Vaje lahko izvajamo tudi v vodi.
Navodilo otrokom: Tekaj, skači, vrti se, kotali se, igraj se ipd.!
Druga faza vpliva na razvoj zavestnih kontrolnih mehanizmov in gibalnih mehanizmov in se začenja šele, ko so otroci izživeli potrebo po primitivnih gibalnih vzorcih. Faza se uvaja postopno. Npr. le na koncu gibalne dejavnosti vključimo konjski tek, ki ga prekinemo z »vrnitvijo v hlev«.
Pomembno je, da otroci sprejmejo samostojno ustavljanje kot pravilo in da se na začetku gibalne dejavnosti »zdivjajo«, temu pa sledi zaviranje in ustavljanje oz. usmerjanje gibanja.
Primeri:
Tretjo fazo sestavljajo vaje koncentracije ob izključitvi vidnega kanala (zaprte, zavezane oči), s čimer povečamo slušno pozornost in pripomoremo, da se naučijo uporabljati tudi druga čutila.
Primeri:
Četrta faza vključuje vaje vidne pozornosti, ki jih vključimo šele, ko dosežemo umiritev in občutno povečanje slušne pozornosti (po nekaj tednih ali mesecih). Te vaje vedno začnemo po sprostitvenem odmoru, v miru.
Primeri:
Peta faza je namenjena učenju premagovanja impulzivnosti in vključuje elemente kognitivno-vedenjske metode učenje samokontrole po Meichenbaumu (glasno govorjenje postopoma prehaja v otrokov notranji govor).
Primeri:
Najprej izgovorimo ukaz in pokažemo loparček, nato si otroci to tiho ponovijo, dokler ne ponotranjijo. Želimo, da si otrok v času od nekega dražljaja do reakcije vzame odmor za razmislek, kaj bo naredil.
Šesta faza vključuje šport kot sredstvo za razvoj samodiscipline. Pomembno je, da otroke postopoma vključujemo v športne in umetnostne dejavnosti (hiperaktivne otroke, zaradi obilice gibalne energije starši pogosto prehitro vključujejo v usmerjene gibalne aktivnosti). Hiperaktivni otroci so sicer neprestano v gibanju, vendar potrebujejo veliko več prostega, spontanega gibanja, izživljanja primarnih gibalnih vzorcev in jih lahko vključimo v aktivne športe šele, ko osvojijo vse predhodne faze.
Če okolica ne prepozna otrokovih čustev, začne otrok pošiljati telesna znamenja z željo, da bi ga nekdo opazil. Okolje teh vedenj pogosto ne razume, zato se pojavljajo motnje v dialogu. Pri psihomotorični terapiji sme biti otrok glasen, lahko dirja in divja, ne da bi bilo njegovo vedenje strogo predpisano in bi mu za to grozila kazen. Tako si pridobi izkušnje, da je dovoljeno biti drugačen in da je kljub napakam sprejet. Spozna, da se pozornost pridobi tudi drugače, ne le izključno z motečim vedenjem.
Pri gibalnih uricah moramo paziti, da:
Otroci potrebujejo ritem in rituale:
Zgradba gibalne ure naj bo vedno enaka:
Nekaj predlogov za sproščanje:
Če želimo učinkovito delati s hiperaktivnim otrokom, moramo biti odprti in pripravljeni na vse. Naša prva naloga je, da z otrokom vzpostavimo obojestransko zaupanje, za kar si moramo dati dovolj časa. Pomembni so sposobnost obojestranske izmenjave vživljanja in spoštovanja, enakopravno izražanje potreb, pristnost v odnosu, jasna navodila in timsko sodelovanje. Otrok se nam na ta način pogosto odpre.
LITERATURA: