V težnji, da bi pojasnili nastanek in vzroke za disleksijo, so nastale številne teorije, ki vsaka zase sicer ne pojasnjuje motnje, pripomorejo pa k razumevanju širine pojava. V preteklosti so skušale dokazati izključno pravilnost svojega zornega kota in kazale na napake drugih teorij. Danes namesto tega iz različnih raziskovalnih vidikov pojasnjujejo mehanizme branja pri osebah z disleksijo, iščejo možne vzroke motenj v tem delovanju in dajejo sugestije za uspešnejši razvoj branja. Vrstni red v nadaljevanju predstavljenih teorij je naključen. Vsaki teoriji so dodana razmišljanja o koristi posamezne teorije za prakso.
Po cerebelarni teoriji imajo ljudje z disleksijo atipično razvite male možgane. Mali možgani so skupaj z drugimi deli možganov vpleteni v obdelavo dogodkov, ki se odvijajo v zaporedju. Sodelujejo pri avtomatizaciji nalog in veščin, pa tudi pri razumevanju in ustvarjanju govorjenega in pisnega jezika. Mali možgani torej sodelujejo pri branju, in sicer pri zaporedni obdelavi informacij, avtomatiziranem dekodiranju črk in obdelavi jezika. Njihova vloga pri branju ni zanemarljiva, motnje v njihovem delovanju pa povzročajo tudi težave z motorično kontrolo in ravnotežjem. Deli malih možganov, ki so pri ljudeh z disleksijo disfunkcionalni, naj bi bili odgovorni za motnje v fonološkem zavedanju in slušnem, kratkoročnem spominu za glasove. Vse raziskave sicer ne potrjujejo, da bi vsi ljudje z odkritimi spremembami in asimetrijo malih možganov izražali lingvistične odklone. Zato ni dokončnega soglasja o tem, kako pomembne so spremembe v malih možganih (Kibby in sod., 2008).
Pomen cerebelarne teorije za prakso
Zaradi plastičnosti možganov lahko vplivamo na kritične poti skozi male možgane. Nič v možganih ni statično. Vedno se nekaj dogaja: pošiljanje, prejemanje, odzivanje, povezovanje, interpretacija. Ta dogajanja pa možgane sproti oblikujejo. Obstajajo številne različne metode obravnave disleksije, ki pod vplivom cerebelarne teorije vsebujejo tudi vestibularne vaje za gibanje in ravnotežje, ki jih združujejo s treningom fonološkega zavedanja in spomina, obvladovanja zaporedij po korakih ter vajami veščin do popolne avtomatizacije. Po tej teoriji pride do izboljšanja branja s treningom slušnega zavedanja glasov in zapomnitve zaporedij glasov.
Magnocelularni sistem je mreža velikih nevronov, ki ga najdemo povsod v možganih: vidnih, slušnih, motoričnih in proprioceptivnih poteh, v možganski skorji, hipokampusu, njegove poti vodijo do temenskih in zatilnih delov možganov, v male možgane in možgansko deblo. Ta sistem je specializiran za obdelovanje zaporednih podatkov, sledi spremembam svetlobe, zvoka, položaja ipd., skrbi za kontrolo premikanja oči, igra ključno vlogo pri natančnem usmerjanju oči na zaporedje črk v besedah, pomaga usmerjati pozornost.
Magnocelularna teorija pravi, da disfunkcija magnocelularnega sistema lahko privede do vidne zaznavne nestabilnosti, težav s kontrolo skladnega gledanja z obema očesoma, slabo vidno lokalizacijo, zanemarjanje leve strani in nestabilnih vidnih zaznav. Do disleksije poleg težav z vidnim zaznavanjem prihaja tudi zaradi težav s slušno in taktilno potjo v možganih ter zaradi slabe povezanosti med vsemi potmi (Stein, 2001).
Zakaj magnocelularni sistem ne deluje ustrezno? Odkrite so nekatere povezave med poškodbo 6. kromosoma in proizvodnjo protiteles, ki vplivajo na razvoj možganov. Magnocelularni sistem potrebuje tudi veliko nenasičenih maščobnih kislin, da se ustrezno razvije (Stein, 2001).
Pomen magnocelularne teorije za prakso
Zagovorniki te teorije menijo, da pri zgodnjem odkrivanju slabosti magnocelularnih poti v otroštvu pomaga jemanje prehrambnih dodatkov v obliki nenasičenih maščobnih kislin, npr. ribjega olja. V primeru kasnejšega odkritja težav pa naj bo terapija usmerjena v vaje koordinacije gibanja oči, vidnega sledenja, primerjanja in združevanja vidnih in slušnih vtisov.
Teorija fonološkega primanjkljaja navaja, da imajo vsi ljudje z disleksijo specifičen primanjkljaj na področju razlikovanja, skladiščenja in/ali priklica glasov govora. Težko povežejo črko z glasom, ki ga predstavlja (Ramus in sod., 2003). Po tej teoriji gre pri disleksiji za upočasnjen razvoj govora in jezika, ki sta odločilnega pomena za učenje branja.
Pomen teorije fonološkega primanjkljaja za prakso
Otrok mora usvojiti razliko med glasovi, okrepiti slušno razlikovanje, kratkoročni in dolgoročni spomin za glasove. Disleksijo obravnavamo tako, da okrepimo povezavo glas-črka, vadimo glaskovanje in zlogovanje, razlikovanje glasov govora ter občutek za rimo.
Ljudje z disleksijo pogosto kažejo znake nenavadne možganske simetrije, še posebej dela, imenovanega planum temporale. Ta simetrija ni povezana s prednostno stranjo telesa ali lateralizacijo. Planum temporale je običajno večji v levi možganski polovici in je odgovoren za obdelavo zvokov in jezika. Pri ljudeh z disleksijo je ta del simetričen v levi in desno možganski polovici. Raziskave so pokazale, tovrstno simetrijo pri vseh ljudeh z disleksijo, ki so imeli fonološke motnje (Sanchez Bloom in sod., 2013, Larsen in sod. 1990).
Pomen teorije možganske simetrije za prakso
Pri otrocih z disleksijo in predšolskih otrocih s povečanim tveganjem za nastanek disleksije je torej učinkovito spodbujanje jezikovnega razvoja, posebej pa se je treba posvetiti slušni obdelavi zvokov in glasov.
Motnje branja nastanejo zaradi dveh vrst primanjkljajev: fonološkega in procesov, ki povzročajo motnje hitrega poimenovanja. Fonološki primanjkljaj se kaže v slabo razviti sposobnosti razlikovanja in kratkoročne zapomnitve fonemov. Po drugi strani je prisotna težava v hitrem prepoznavanju in priklicu jezikovnih dražljajev.
Ta hipoteza bralce razvršča v štiri kategorije: bralce brez motenj, bralce s fonološkimi primanjkljaji, bralce z motnjo hitrega poimenovanja in bralce s fonološkimi primanjkljaji ter motnjo hitrega poimenovanja hkrati. Slednji imajo težko obliko disleksije (Wolf in Grieg Bowers, 1999).
Pomen hipoteze dvojnega deficita za prakso
Povezanost motnje hitrega poimenovanja in disleksije pomeni veliko prepletenost disleksije in jezikovnih motenj, zato je potrebno obravnavati oba problema istočasno. Obravnava disleksije mora biti specifična glede na primanjkljaj (trening fonološkega zavedanja in/ali strategije hitrega poimenovanja).
Na osnovi številnih raziskav je prišlo do odkritja, da simptomi disleksije lahko nastanejo zaradi motene sposobnosti osebe, da filtrira vidne in slušne motnje ter razlikuje pomembne senzorične informacije od nepomembnih (Northway in sod., 2010, Sperling in sod., 2005). Oseba z disleksijo težko zazna pomembno vidno ali slušno informacijo ob prisotnosti motečih vidnih ali slušnih dražljajev. Če moteče dražljaje odstranimo, simptomi disleksije izginejo. S temi težavami so povezane motnje oblikovanja zaznavnih kategorij – to namreč počnemo pri branju: razlikujemo črke in glasove in jih združujemo v vzorce. Ljudje s tovrstno motnjo naj bi imeli tudi težave pri učenju pravil razvrščanja geometrijskih oblik (težava pri izločanju nepomembnih informacij).
Pomen hipoteze zaznavne izključitve za prakso
Osebi z disleksijo je potrebno prilagajati okolje – odstraniti moteče vidne in slušne dražljaje in ji pomagati s strategijami za identifikacijo pomembnih informacij in oblikovanje vzorcev. Terapijo tovrstne motnje bi usmerili na slušno in vidno razlikovanje pomembnih dražljajev od hrupa v ozadju.
Številne študije so s pomočjo slikovnih preiskav možganov (npr. funkcionalne magnetne resonance (fMRI) in pozitronske emisijske tomografije (PET)) prispevale precej novih spoznanj na področju disleksije. Rezultati kažejo na razlike v delovanju možganov ljudi z disleksijo v primerjavi z možgani povprečnega bralca. Pri dobrih bralcih prihaja med branjem do stalnih vzorcev močne aktivacije zadnjih delov možganov s šibko aktivacijo sprednjih, medtem ko je pri bralcih z disleksijo obratno: čelni deli možganov so močno aktivni, zadnji pa manj. Odrasli z disleksijo se med branjem od odraslih brez disleksije razlikujejo po delovanju treh sistemov v levi možganski polobli: dveh zadnjih regij v možganih, temensko-senčnem in zatilno-senčnem delu. Ti deli so odgovorni za zaznavanje vidne oblike besed, hitro poimenovanje slik, fonološke procese in kratkoročni spomin (Shaywitz in Shaywitz, 2007).
Pomen teorije nevrobiološkega izvora disleksije za prakso
Idealno bi bilo, če bi pri vsakem posamezniku lahko ugotovili, kateri del možganov je disfunkcionalen in usmeriti terapevtska prizadevanja v razvoj specifičnih veščin, ki jih nadzira ta del ali njegovo povezovanje z drugimi, bolj aktivnimi deli. Ker to ni izvedljivo, nam temeljita funkcionalna diagnostika odkriva šibka področja funkcioniranja, o čemer bo več govora v drugem modulu.
Molekularne študije so disleksijo povezale z genetskimi markerji na številnih kromosomih. Postalo je očitno, da posamezen gen za disleksijo ne obstaja. Genske spremembe vplivajo na migracijo nevronov, ta pa na razvoj nekaterih kognitivnih veščin, ki podpirajo branje (Schumacher in sod., 2007).
Raziskovalci ocenjujejo, da so dedni faktorji prisotni v približno 80 odstotkih primerov disleksije. Najpogosteje se v povezavi z disleksijo omenjajo štiri kromosomske regije: 1p34–p36, 6p21–p22, 15q21 in 18q11.
Pomen teorije genetske motnje za prakso
Če bi lahko identificirali otroke z okvarjenimi geni dovolj zgodaj, bi lahko že v predšolskem obdobju spodbudili razvoj veščin in sposobnosti, ki bi zmanjšale težavnost disleksije ali jo celo odpravile.
Študije so pokazale, da imajo otroci z disleksijo slabši tako verbalni kot tudi vidno-prostorski kratkoročni in delovni spomin kot otroci brez disleksije. Poleg tega otroci z disleksijo razvijejo in uporabljajo drugačne spominske tehnike, s katerimi si pomagajo pri obvladovanju informacij v kratkoročnem in delovnem spominu (Scheepers, 2010; Abd Ghani in Gathercole, 2013).
Pomen teorije kratkoročnega in delovnega spomina za prakso
Otroci z disleksijo težko obdržijo v spominu glasove besede tako dolgo, da bi lahko našli zanje ustrezne črke in jih zapisali ali prebrali daljšo besedo. Težko pomnijo tudi več zaporednih navodil. Delovni spomin nam omogoča, da si zapomnimo smer ali telefonsko številko, ime ali obraz osebe, seznam živil, ki jih moramo kupiti, seznam opravil. Tovrstne motnje vodijo v prilagoditev pomoči otroku pri beleženju zadolžitev, saj njegov kratkoročni spomin ni dovolj velik, da bi si otrok zapomnil vse, kar sliši. Otrok s slabšim delovnim spominom bo pri prepisovanju neprestano pogledoval na tablo (za vsako besedo ali celo vsako črko). Če z vajami vidnega in slušnega delovnega ter kratkoročnega spomina povečamo njuno kapaciteto, lahko računamo, da bo otrok začel podatke uspešneje shranjevati tudi v dolgoročnem spominu kot »banki znanja«.
Teorija uravnoteženosti pravi, da moramo za fluentno (tekoče) branje:
vizualno prepoznati posamezne črke, skupine črk in besede,
zgraditi notranji besednjak,
razumeti sintakso oziroma poznati jezikovna pravila.
Po Bakkerjevem modelu učenja branja se začetno branje odvija pretežno v desni hemisferi, medtem ko leva hemisfera kontrolira avtomatiziran proces branja. Otrok najprej uporablja desno (vizualno) stran možganov, s katero prepoznane črke združi v besede. Z avtomatizacijo tega procesa se kontrola premakne v levo možgansko poloblo. Z urjenjem branja se postopoma zmanjšuje vloga desne hemisfere, zmanjšuje se zanašanje na sledenje povezavi črka-glas in se povečuje hitro globalno prepoznavanje besed. Leva možganska polovica začne obdelovati branje, ko desna polovica izgradi vizualne osnove in ko bralec usvoji večino sintaktičnih pravil. Takrat je branje tekoče, hitro in pravilno (Lorusso in sod. 2011).
Do disleksije pride v treh primerih:
ko ne pride do premika iz desne v levo možgansko polovico (P-tip) in bralec obstane na zgodnji stopnji počasnega, fragmentarnega branja;
ko se premik v levo polovico zgodi prezgodaj (L-tip) in bralec bere hitro ter z napakami. V desni polovici se ni razvilo vizualno zavedanje oblik besedila;
ko obstaja mešanica teh dveh tipov in bralec bere počasi ter z veliko napakami (M-tip).
Zato je treba ugotoviti tip disleksije in glede na načrtovati specifične stimulacije določenega dela možganov (Lorusso in sod., 2011).
Pomen teorije uravnoteženosti za prakso
Terapevtske vaje (ti. nevropsihološka obravnava disleksije) so po tej teoriji organizirane v stimulacije posamezne možganske polovice. S stimuliranjem možganske polovice, ki slabše deluje, naj bi se branje izboljšalo. Stimulira se gledanje z eno stranjo vidnega polja, poslušanje z enim ušesom in delo roke na nasprotni strani »šibke« možganske polovice. Stimuliranje in aktiviranje desne roke, očesa in ušesa privede do izboljšanega delovanja leve možganske polovice in vpliva na izboljšanje branja pri disleksiji tipa L. Sem ne spadajo npr. vaje Brain Gym, ki delujejo na uravnoteženje obeh možganskih polovic, temveč se hkrati stimulira samo ena možganska polobla. Zagovorniki te teorije menijo, da se s tovrstnimi vajami krepita tudi pozornost in koncentracija (Lorusso in sod., 2011).
Vsaka izmed teh teorij se osredotoča na določen vidik disleksije, vse skupaj pa nam odkrivajo njeno širino. Prav tako nam potrjujejo, da so ljudje z disleksijo zelo različni, da gre pravzaprav za spekter motenj in je treba vsak primer, vsakega otroka obravnavati posebej. Vse te teorije vsaka na svoj način pripomorejo k bolj poglobljenemu razumevanju vzrokov disleksije in mehanizmov nastajanja. Pri strokovnih delavcih, ki se ukvarjamo z motnjami branja, pa spodbujajo razvoj idej za obravnavo.